Garnitura | MV310 | PV316 | |
Proizvajalec država | Fiat Ferroviaria, Italija | ||
Leto izdelave | 2000 | ||
Razpored osi | (1A0)2´2´(A01) | (1A0)(A01) | 2´2´ |
Nazivna napetost | 3 kV | ||
Moč | 2000 kW | 2x 500 kW | |
Največja hitrost | 200 km/h | ||
Teža | 152 t | 51 t | 50 t |
Dolžina med spenjačo | 81,2 m | 27,2 m | 25 m |
Širina | 2,8 m | ||
Višina ob spuščenem pantografu | 3,73 m | ||
Osni pritisk | 14 t | 13,3 t | |
Premer novih koles | 890 mm | ||
Budnik | Parizzi | ||
Brzinomer | Deuta | ||
ASN | Indusi I60R | ||
RDZ | AEG | ||
Min. polmer loka proge | 250 m | ||
Število garnitur v spregi | 3 | ||
Št. sedežev 1. razred | 30 | 30 | |
2. razred | 134+2 | 30+62+2 | 42 |
Serija SŽ 310/316 je enosistemska (3 kV) nagibna garnitura za prevoz potnikov, izdelana leta 2000 v italijanski tovarni FIAT Ferroviaria. Fiat je prvo garnituro z nagibno tehniko predstavil že leta 1970 z oznako ETR 401. Serija SŽ 310 izhajajo iz vrst ETR 460 in ETR 480. Poglavitna lastnost garnitur je, da se med vožnjo prilagaja krivinam tako, da se nagiba proti središču krivine. S tem sistemom se lahko poveča hitrost garnitur skozi krivine tudi do 35%. Sistem deluje po principu nihala (it. »pendola«) ali ponve (it. »pentola«), od tod tudi vzevek »Pendolino«.
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je začelo razmišljati o modernizaciji medmestnega prometa. Tako so nam Italijani dali brezplačno na uporabo garnituro ETR 450. Njo so maja 1989 preizkušali na gorenjski in primorski progi. Na gorenjski progi so opravili sedem poskusnih voženj. Med zadnjo dne 24.5.1989 so dosegli najvišjo hitrost 151 km/h. Nekaj dni kasneje pa na odseku med postajama Preserje in Borovnica celo 164 km/h. Zaradi uspešnosti teh voženj se je začelo razmišljati o uvedbi teh vlakov na progah JŽ in sodelovanju domačih podjetij. Zaradi razpada nekdanje države je ostalo samo pri ideji.
»Pendolino« je slovenske tire ponovno obiskal septembra 1994. Garnitura z oznako ETR 460 je 17.9.1994 postavila slovenski hitrostni rekord 208.2 km/h, na odseku proge Pragersko - Rače. Na testiranju je bil en teden, predvsem na progi med Ljubljano in Mariborom in tudi ostalih elektrificiranih progah. 21.9.1998 so Slovenske železnice podpisale pogodbo o nakupu treh (3) garnitur v skupni vrednosti 4,33 milijarde takratnih tolarjev. Rok dobave je bil maj - junij 2000, pogoj pa je bil tudi da so slovenska podjetja udeležena s 60% dobav. Svečani prevzem garniture je bil 19.7.2000. Organiziranih več promocijskih voženj. Od 24.9.2000 pa so začeli voziti kot vlaki ICS (InterCity Slovenia) med Ljubljano in Mariborom (6 parov dnevno). Čas vožnje je bil 1 uro in 45 minut. Bile so želje o nadaljnjih dobavah tudi do 15 garnitur, za povezavo med večjimi mesti v sosednjih državah, a je ostalo samo pri željah.
Garnituro SŽ 310/316 sestavljajo trije klimatizirani vagoni, pogonska vagona sta označena s št. 310, nepogonski pa s 316. V slednjem se nahaja bar, v prvem pogonskem vagonu pa tudi 1.razred s 30 sedeži. V 2.razredu pa je skupno 136 sedežev. Ogrodje garniture je izdelano iz aluminija. Zaradi nagibanja vlak v krivinah dosega višje hitrosti kot ostali klasični vlaki. Način nagibanja je hidravlični, za hitro zaustavitev se lahko uporabi magnetna zavora. Najvišja hitrost, ki jo lahko EMG doseže, je 200 km/h, toda proge v Sloveniji omogočajo najvišjo hitrost 160 km/h. Vozijo predvsem na relaciji Ljubljana - Maribor (Šentilj), krajše obdobje tudi na vlaku IC 502/503 (»Pohorje«) na relaciji Hodoš - Koper. V mednarodnem potniškem prometu pa na relaciji Ljubljana - Benetke (Santa Lucia) kot vlak EC 50/51 (»Casanova«), v obdobju med decembrom 2003 in aprilom 2008.
Avtor Opisa in stanja vozil: Luka GradišnikCelotno gradivo lahko najdete tukaj