Z Gošinimi vagoni tipa Y se je do 80-tih let vozni park tedanjih Jugoslovanskih železnic dodobra moderniziral vendar so to bili vagoni za hitrosti do 160 km/h, v mednarodnem prometu pa je bilo čedalje več prog tudi za višje hitrosti. Zato so začeli iskati partnerja, s katerim bi vstopili na trg tudi z novimi, modernejšimi vagoni s katerimi bo dosegali hitrosti do 200 km/h. Sredi 80-tih let 20-tega stoletja je Goša predstavila prve vagone narejene po UIC-Z standardu z novimi podstavnimi vozički. Vagoni UIC-Z so najdaljši od treh standardov saj so dolgi 26,4m in kot prvi so prišli vagoni t. im. tipa Z2 na tire za potrebe tedanjega ŽTP Sarajevo, ŽTP Beograd, ŽTP Novi Sad, ŽTP Titograd in ŽTP Skopje. Vagoni tega tipa so imeli kupeje tako kot Y vagoni vendar po enega več, narejeni pa so za hitrosti do 160 km/h, saj podstavni vozički še niso imeli magnetne zavore, katera je zahtevana za višje hitrosti. Podstavni vozički so narejeni po licenci Minden Deutz tip 522, katere so pri Goši označevali kot tip 100 in 101, slednji imajo dodano magnetno zavoro.

Tovarna Goša je delala naslednje Z2 vagone:

• vagon 1. + 2. razred: 4xA + 6xB, 24+36 sedežev
• vagon 2. razreda: 11 kupejev, 66 sedežev
• vagon z ležalniki: 10 kupejev, 60 sedežev/ležišč.

Nekaj vagonov 2. razreda je Goša naredila 1988 tudi za Madžarske železnice, konec 80-tih pa je bil narejen še prototipni vagon za primestno železnico z dvakrat po dvojnimi vrati na bočno odpiranje med podstavnima vozičkoma za potrebe ŽTP Sarajevo. Serijske proizvodnje ta vagon ni doživel, ravno tako ni več v rabi.

Proti koncu 80-tih let se je pojavila zahteva po menjavi vagonov v najbolj elitnem poslovnem vlaku Sava in rezultat je bila predstavitev enoprostorskega vagona tipa UIC-Z (katerega označujemo preprosto kot Z vagon) leta 1990. Ti vagoni se od Z2 vagonov razlikujejo po tem, da so sedeži v enem prostoru ločeni za kadilce in nekadilce s stekleno steno, klimatizirani, imajo ozvočenje, podstavni vozički pa ustrezajo UIC predpisom za hitrosti do 200km/h. Vsi vagoni s sedeži imajo 58 sedežev, jedilni vagon pa 30 sedežev.

Jugoslovanske železnice so naročile za potrebe ŽG Ljubljana 5 vagonov 1. razreda (ki so bili dobavljeni kot 2. razred) in 1 jedilni vagon, za potrebe ŽTP Zagreb pa 20 vagonov 1. razreda (od tega jih je bilo 10 dobavljenih kot 2. razred) ter 2 jedilna vagona. Vagoni so bili dobavljeni v pozni pomladi leta 1991 in so 2. junija začeli voziti na novem EuroCity vlaku Mimara, ki je povezovala Zagreb preko Ljubljane in Salzburga z Münchnom. Ker so začeli voziti na vlaku Mimara, jih imenujemo tudi kot vagoni Mimara, nikoli pa niso vozili na vlaku Sava.

Goša je kasneje za potrebe JŽ (pravzaprav železnice Srbije in Črne Gore) na podlagi teh Z vagonov (oz. Mimara vagonov) naredila še nekaj vagonov tipa Z1, ki se od njih razlikuejo po drugačnih čelih, bočni rešetki za ventilacijo in dodatni rešetki na strehi. Prvotno so bili deklarirani za hitrosti do 200 km/h, vendar so sedaj le za hitrosti do 160 km/h. Dejansko sedaj (konec 2011) edino še slovenski Z vagoni utrezajo UIC normam za hitrosti do 200 km/h.