Zadnja para

Na progi Novo mesto-Semič zadnja vožnja parne lokomotive v Sloveniji.

NOVO MESTO, 14. maja (1978) - S pogrebno žalostinko novomeške godbe na pihala in z besedami: "Adijo, pa zdrava ostani, še enkrat podaj nam roko, nikdar nas ne pozabi, če nafte zmanjkalo nam bo!", so včeraj z novomeške železniške postaje slovesno pospremili v zaslužni "pokoj" zadnjo parno lokomotivo v Sloveniji. Tako je ta končala 85-letnico parne vleke na Dolenjskem, ko je zadnjič številne goste popeljala od Novega mesta do Semiča.

Posadka lokomotive 25-019, ki so jo sestavljali inštruktor lokomotive Jože Cesar iz Trebnjega, strojevodja Branko Ivanež s Trške gore in kurjač Silvo Kovačec iz Straže pri Novem mestu, bo torej zapisana v zgodovino železnic z zlatimi črkami, saj se s tem zaključuje veliko dejanje v našem razvoju, pri katerem so imele precejšen delež tudi železne ceste in hlaponi.

Na slovesnosti pred železniško postajo v Novem mestu, kjer je okrašena lokomotiva še zadnjič pripeljala pred peron, je bila manjša slovesnost, na kateri so podarili nagrado najzaslužnejšim železničarjem. Ob tem pomembnem dogodku naših železnic pa je spregovoril Bogdan Mazovec, ki je opisal težavno pot razvoja železnic na Dolenjskem in poudaril njen delež, ki ga je imela pri preobrazbi pokrajine. Posebej je podčrtal revolucionarno vlogo, ki so jo odigrali napredni železničarji med drugo svetovno vojno na novomeškem železniškem vozlišču. Zahvalil se je tudi vsem tistim, ki so vtkali del sebe, da je železnica lahko sledila hitremu razvoju gospodarstva in vseh drugih dejavnosti na Dolenjskem.

Podobno slavje, kot je bilo v Novem mestu, so pripravili železničarjem tudi na končni postaji lokomotive 25-019 v Semiču kjer so vodilnemu osebju vlaka in vsem tistim, ki so se zadnjič peljali s parno vleko, pripravili lep sprejem, posadko lokomotive pa so nagradili.

Prepis članka iz Dela 14. maj 1978, avtor: Slavko Dokl.